Znanstvenik drži v roki jabolko. Če roko odmakne, jabolko pade.
Poskusi s kamnom in vidi, da odpade, poskusi s kosom lesa in enako....
Poskuša z različnimi materiali in vidi, da vedno padajo.
Na podlagi teh poskusov posplošuje in pravi: "Zemlja privlači VSE materiale". (To je teorija: nekaj, kar znanstvenik ugotovi na podlagi opazovanj).
Ni preizkušal z "vsemi", ker je to nemogoče, saj ne more spustiti vseh kamnov z Zemlje. Izvedel je le nekaj poskusov, za katere meni, da so zadostni.
Znanost (razen matematike, ki se zato imenuje "eksaktne znanosti") nikoli ne pravi, da je "takšna teorija resnična", ker je to nemogoče dokazati. Pravi le "na podlagi poskusov, ki smo jih opravili, in na podlagi našega znanja je ta teorija resnična".
Jutri pa se lahko pojavi:
Poskus s kamnom, ki ga niso preizkusili, in ta ne pade.
Nekdo, ki ve več in upošteva nekaj, kar prejšnjim ni niti prišlo na misel in bi lahko imelo pomemben vpliv.
(Glej razlago spodaj).
Bojišče med resnico in lažjo brez jasnega in gotovega zmagovalca.
Razen v matematiki, kjer je resnica dokazana na zanesljiv in neizpodbiten način, v ostalih znanostih ni tako, saj so to "eksperimentalne" znanosti, kar pomeni, da odkrivajo več ali manj resnice, odvisno od količine truda, znanja in volje, ki je vložena v poskuse. To pomeni (in to je očitno), da se ne moremo zadovoljiti z 20 študijami, ki potrjujejo, da je uživanje tune dobro za plešavost, saj moramo vedeti tudi, kdo je te študije financiral, koliko plešavcev je bilo testiranih, kako dolgo itd. Primer tega je nezanesljivost medicinskih študij, ki jo Dr. Gérvas obsoja.
Vede, ki se ukvarjajo z živimi bitji (kmetijstvo, medicina, veterina, psihologija, sociologija ...), težje razvijajo prave teorije, saj so živa bitja veliko bolj zapletena kot mrtva.
Teorija: "Z uživanjem takšnih in drugačnih kislih snovi povzročimo, da je naše telo še bolj kislo." Vendar se je izkazalo, da je limonin sok, ki je dobro kisel, vsi priznavajo, da deluje ravno nasprotno.
Izkazalo se je, da so talne bakterije sposobne transmutacije kemičnih elementov (pri sobni temperaturi), pri čemer nihče ne ve, kako se to zgodi, vendar je dokazano, da se to dogaja (kot je dokazal Kervran).
Obstajajo ljudje, ki za znanost nerazložljivo živijo, ne da bi jedli, levitirajo, vidijo z zakritimi očmi,...
Obstajajo naprave, ki nedvomno delujejo, vendar uradna znanost ne ve, kako, na primer ta naprava proti vlagi v stenah.
Glej tudi " čudeži, ki jih telo zmore", ni znano, kako. Ali " možganska smrt ni smrt". Ali kako so preživeli psi, in to brez očitnih poškodb možganov, ki jih je Quinton (in drugi novejši raziskovalci) popolnoma izkrvavil do te mere, da so ukinili refleks zenice; saj so bili nekaj časa brez krvi ali rdečih krvničk (ki so teoretično tiste, ki prenašajo kisik v možgane).
Teorije, ki se nanašajo na materialne stvari, so zanesljivejše od tistih, ki govorijo o nematerialnih stvareh.
Ko Hamer pravi: "Kadar koli je v možganih CT madež, je na takšnem mestu takšna bolezen", je to teorija, ki jo je mogoče enostavno preveriti, ali je resnična ali ne. Ko pravi: "Kadar koli je na CT možganov na takem in takem mestu madež, gre za tak in tak čustveni šok", je to težje dokazati. Na podlagi pogovorov s svojimi bolniki je naredil nekaj korelacij bolezen/psihični šok. Toda kot psiholog se lahko zmoti in v bolniku vidi nekaj, česar ni, prav tako kot se lahko bolnik zmoti in v sebi ne vidi nečesa, kar je, ali pa vidi nekaj, česar ni. Težje se je zmotiti ali prevarati zaradi materialnih stvari.
Zaradi očitnih težav znanost zelo težko najde teorije, ki zajemajo časovno zelo oddaljene dogodke. "Imate glavkom, ker ste v otroštvu jedli veliko solate" (zelo težka teorija). Ko so se pojavili mobilni telefoni (mobiteli), je jasno, da pred 50 leti niso dokazovali, da dolgoročno niso škodljivi za ljudi. Na trg so jih dali takoj, ko so si to želeli.
Druga težava znanosti pri razvijanju resničnih teorij je, da nečesa ni mogoče opazovati, ne da bi to bolj ali manj spremenili. (Kako težko se naravoslovci navadijo na svojo prisotnost, na svoje kamere itd.) V zasebnosti ne govorimo iste stvari kot takrat, ko nas snema kamera. (Tudi materialni delci se spremenijo, ko jih opazujemo - Heisenbergovo načelo).
Znanstvenik pri razvijanju teorije nikoli ni prepričan, da ne bo pozabil na pomemben dejavnik. Poleg tega lahko za preverjanje veljavnosti svoje teorije nehote izbere nekatere poskuse, ki je ne bodo ovrgli, če pa bi izbral druge, bi jo ovrgli, ker bi bili slednji morda bolj pomembni za dejavnik, ki ga je pozabil. Hipotetični primer: znanstvenik izdela teorijo, hipotezo: "več mleka, slabše so kosti". Da bi jo preveril, spremlja življenje tisoč ljudi in ugotovi, da potrjuje njegovo teorijo. Morda pa je ta znanstvenik spremljal življenja 1 000 žensk, ki so se zdravile s kemoterapijo. Če bi preučeval 1 000 ljudi brez tega zdravljenja, morda njegova teorija ne bi bila potrjena. Poleg napake pri izbiri ljudi, ki jih je preučeval, je morda (zagotovo) za kosti škodljiv tudi sladkor, ki ga ljudje dajejo v mleko. Dejavnik, na katerega je pozabil in ki je morda pomembnejši od tistega, ki ga je izbral.
Kot smo videli že prej, je, ko govorimo o tem, kako znanost razvija teorije, veliko lažje dokazati, da je nekaj napačno (dovolj je najti poskus, ki ne izpolnjuje teorije), kot pa dokazati, da je nekaj resnično. Slednje lahko stori le matematika. Za to, kar je bilo povedano na začetku, ostale znanosti razvijajo le bolj ali manj resnične teorije, nikoli 100-odstotno resnične. Na katerem koli področju je veliko lažje odkriti laž kot najti resnico (lažnivca lahko ujameš prej kot lažnivca).
Znanost ne more ugotoviti, kaj se nahaja v prostoru (npr. v zraku v sobi). Lahko bi (z veliko truda) ugotovila sestavo v osnovnih kemijskih elementih (približno 100), ne more pa najti sestavljenih snovi (ki jih je nešteto). To je zato, ker ni "sita", skozi katerega bi znanstvenik spustil zrak in videl, "kaj je ostalo v njem". Znanstvenik mora za vsako vrsto kemijskega elementa ali sestavljene snovi, ki jo želi odkriti, izvesti drugačen poskus. Nadčloveška naloga. Poleg tega lahko to ugotovi iz vzorca, ki ga je vzel, ne pa tudi iz vsega zraka v prostoru.
To je nemogoče reči: Ne moremo reči: "Ta izdelek ne vsebuje onesnaževal". Lahko le rečemo: Lahko samo rečete: "to ne vsebuje tega seznama onesnaževal, ki smo jih analizirali". Dr. Roger Hodkinson na svoji spletni strani kot primer navaja: "Filozofsko je nemogoče dokazati, da 'nekaj' ni prisotno".
Lažje je dokazati, da nekaj "je". Težje je dokazati, da nekaj "ni". "Ta in ta je ukradel." Človeško je izvedljivo, enostavno je najti nekaj dejstev, ki to dokazujejo. "Tako in tako ni kradel." Nemogoče dokazati, če nimamo dokazov o vseh trenutkih njegovega odraslega življenja. "Mobilni telefoni - mobilni telefoni - so škodljivi". To bi bilo mogoče dokazati. "Mobilni telefoni - mobilni telefoni - niso škodljivi". To je nemogoče dokazati, ker obstaja nešteto načinov, kako bi se to lahko zgodilo, poleg tega pa vplivajo na živa bitja, o katerih vemo veliko manj kot o mrtvih snoveh.
Teorije, ki jih ni mogoče ne dokazati ne ovreči: "Danes dežuje, ker so Marsovci odprli pipo", "mavrica se pojavi, ker je všeč pticam". Naj bodo še tako lepe, niso znanost.
Znanstveniki običajno ne padejo v to napako, mi pa pogosto: ker vidimo, da se ena stvar zgodi za drugo, verjamemo, da je prva vzrok za drugo. To je lahko res ali pa tudi ne. Predvsem pa imamo pri živih bitjih veliko možnosti, da se motimo. Znanstveniki naredijo veliko poskusov, preden kaj potrdijo, mi pa si z eno samo izkušnjo včasih upamo kaj potrditi. Na primer: "To gnojilo je bilo dobro za rastline, ker so zrasle bolj kot lani" (morda zaradi drugih razlogov, na primer več dežja). "To zdravilo je bilo dobro zame" (morda sem ozdravel kljub zdravilu, in če ga ne bi vzel, bi ozdravel prej).
"To zdravilo je ozdravilo tega in tega, zagotovo bo ozdravilo tudi mene." Morda pozabljamo (ali ne poznamo) številne druge, ki jim "ni šlo dobro" in so izgubili dragoceni čas ali bili celo oškodovani, ali pa so bili morda oškodovani dolgoročno in tega niso opazili ali povezali.
Ob vseh navedenih težavah, ki jih ima znanost pri iskanju resnice, to še ne pomeni, da nam ni treba iskati najbolj prave teorije, da moramo sprejeti očitno napačne teorije. Iščimo resnico (le ta nas bo osvobodila, laž nas zasužnji). Pazimo, da ne sprejmemo lažnih teorij, ki povečujejo neizogibne težave znanosti, da bi zakrile njene neuspehe, s frazami, kot so "vsak primer je svet", "vsi smo različni", "nihče ni popoln",.... In razumimo del resnice in laži, ki ga vsebujejo fraze, kot so npr: "znanstveno dokazano", "brez škodljivih snovi", "brez stranskih učinkov", "služi kot preventiva", ...
(Govorimo o tem, kaj fizikalna teorija je in kaj lahko naredi): "To je stopnja znanja o svetu, ki jo lahko pričakujemo od fizikalnih teorij, ki jo lahko pričakujemo z uporabo sredstev in zmožnosti, ki so človeku na voljo; to so razum, logika, matematika, opazovanje .... Ne moremo torej reči, da natančno odkrivamo resnični svet, njegovo delovanje, čeprav to nameravamo storiti. Nikoli ne moremo biti prepričani, ali smo res prišli do popolnega opisa ali ne, tudi v tistih delih našega znanja, za katere menimo, da so bolj gotovi. Nikoli namreč nismo povsem prepričani, ali so naši izmišljeni liki, fizikalni pojmi, katerih lastnosti so fizikalne teorije, povsem podobni resničnim predmetom, ki jih želimo opisati. Zato se mnogi ljudje sploh ne sprašujejo več o resnični resničnosti. Dovolj jim je, da vedo, do katere meje fizikalna teorija opisuje zaznano resničnost, do katere meje lahko fizikalno teorijo uporabijo za napovedovanje obnašanja dela sveta, za katerega se pretvarjajo, da ga z njo poznajo." ( Vir)
Tukaj (na dnu strani) obveščamo o spremembah na tem spletnem mestu. |
Delo v nastajanju. |
