Da bi dobro živeli, kot je razloženo v tem drugem članku, ne smemo le pravilno razumeti bolezni (vedeti, kaj razlaga Hamer), temveč moramo imeti tudi pravilen splošni pristop k življenju (ki je tudi najpreprostejši in najučinkovitejši).
Menim, da slednje dobro opisuje prispodoba dežnika.
Dežnik lahko držite pokonci, v ravnotežju in mirujoč:
z dvema prstoma ga držite za konico in tako pustite, da ga njegova lastna teža postavi v navpični položaj.
Konce reber potisnite navzgor. Veliko dela (zdaj potisne več kot eno palico, ki je ostala nizka, potem drugo, ...) in s slabim rezultatom, ker se dežnik vedno premika neuravnoteženo. (Če vzamemo dežnik za ročaj, delujemo z enako silo kot pri potiskanju koncev palic, delujemo enako, vendar z drugega mesta).
Prva možnost ustreza tistemu, ki postavlja Boga v središče svojega življenja (ne le v besedah), druga pa tistemu, ki skuša ohraniti ravnovesje v svojem življenju s "triki", da bi vedel veliko stvari, a ne najpomembnejših.
S telesnega vidika je ohranjanje ravnovesja v vseh spreminjajočih se življenjskih okoliščinah (okolje - mraz, vročina, ... -, odnosi - prepiri -, sociala - brezposelnost -, ...) ohranjanje zdravja.
Ravnovesje telesa in duše je predpogoj za veliko in dobro delovanje. Če smo bolni, ne moremo storiti veliko. Če smo zdravi, vendar se zlahka razburimo, tudi ne bomo naredili veliko dobrega, saj bomo zapravljali svoj čas in energijo ter energijo drugih.
Dežnik je naše telo in duša. Vzdrževanje telesa v ravnovesju (zdravega) nam pomaga ohranjati dušo v ravnovesju, vendar to morda ni dovolj.
Dva prsta, s katerima držimo dežnik, sta dva odgovora na dve temeljni vprašanji: kdo smo in kaj tu počnemo (če smo krščeni, smo Božji sinovi, smo v milosti in smo tu, da bi slavili Boga).
Nič nam ne pomaga, če imamo zdravo telo in življenje brez težav, če ne vemo, čemu naj ga namenimo, ali če ga namenimo napačnim stvarem, kot tisti, ki si za sopotnika vzame (ne da bi vedel) tatiča.
Ti dve resnici sta temelj našega dobrega življenja:
služijo nam za ohranjanje ravnovesja v vseh neizogibnih življenjskih težavah;
nam služijo za odločanje o tem, kaj storiti s prejšnjim saldom.
Ti dve resnici sta najpomembnejši. Bernadeta (lurška vizionarka), ki je videla Devico pri 13 letih, a je bila še vedno nepismena in ni mogla študirati verskega nauka, je smela priti k prvemu obhajilu, ker je poznala vsaj ti dve resnici.
Če ne poznamo teh dveh resnic, nas ne glede na to, koliko denarja, zdravja ali slave imamo, ne bodo osrečile: "s to novo knjigo, avtom, službo, tečajem, terapijo,... bom končno srečen" (ne, nekaj nam vedno "manjka", saj smo ustvarjeni za neskončno (*) in le ti dve resnici nas "povežeta" z njim) (**).
(*) "Ustvaril si nas za sebe in naše srce je nemirno, dokler ne počiva v tebi." Izpovedi svetega Avguština, I, 1, 1.
(**) Poleg tega, da te resnice poznamo, jih moramo tudi uresničevati ("vera brez del je mrtva vera", Jakob 2, 24).
Tukaj (na dnu strani) obveščamo o spremembah na tem spletnem mestu. |
Delo v nastajanju. |
